LEBDEČA STREHA (Oton Jugovec) - Zaščitna stavba arheoloških ostalin Gutenwertha

Streha ščiti razvaline - tlorisno zasnovo preproste kapelice sv. Mihaela iz kraja Gutenwerth. Gutenwerth, v starejši literaturi pogosto poimenovan Gotno Brdo, danes bolj znan kot Otok, je bil srednjeveški trg, ki so ga leta 1473 uničili Turki. Nahajal se je na rečnem otoku na Krki, ki danes ne obstaja več. To področje se še danes imenuje Otok in spada k vasi Drama.

 

Konstrukcijo strehe lahko primerjamo s tradicionalno strukturo kozolca, ki temelji v funkcionalni zasnovi in je prečiščen, elementaren izraz slovenskega ljudskega stavbarstva. Čist in jasen koncept objekta je redukcija zavetja na sam minimum, ki ga simbolizira streha. Polje in razvaline stare cerkvice ostajajo nedotaknjeni. Stari zidovi so potopljeni pod nivo terena. Konstrukcija je modernistično drzna, avtorska interpretacija strukture kozolca. Prostorsko konstrukcijo kozolca toplarja izvede Jugovec v eni sami ravnini. Dva stebra, ki predstavljata kontakt strehe s tlemi, nosita leseno paličje z jeklenimi diagonalami, na katerega je položeno ogrodje slamnate strehe.

 

Oton Jugovec se je rodil leta 1921 v Radljah ob Dravi, oče je služboval v različnih krajih, zato so se veliko selili po Sloveniji, srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Pisal je pesmi in bil izredno glasbeno nadarjen, vpisal se je na glasbeni konservatorij, igral violino, saksofon in klarinet. Preigraval je jazz, ki je takrat veljal za »uporniško« glasbo. Leta 1943 je šel v partizane, deloval je v propagandni skupini Cankarjeve brigade. Med letoma 1945 in 1948 je študiral arhitekturo v Pragi. Po vrnitvi v Slovenijo pa se je vpisal na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo v seminar Edvarda Ravnikarja. Že leta 1950 so se v kleti na Gradišču zbrali Svetozar Križaj, Uroš Vagaja, Ferenc Šmid, Eli Likar in Jugovec ter ustanovili skupino Bunker oz. Kolektiv B. Bili so prvi pravi oblikovalski studio in so začetniki slovenskega industrijskega oblikovanja, ki so idejo industrijskega dizajna izpeljali v smislu celotnega procesa – od zasnove do izdelave prototipa. Med leti 1954 in 1956 se je zaposlil v biroju Slovenija projekt, kjer je delal na številnih projektih. Med zgodnejšimi deli je stanovanjska hiša družine Gosar na Mirju, njegov prvi veliki projekt pa je kompleks Nuklearnega inštituta Jožef Stefan v Podgorici pri Črnučah (1960–1966), za katero je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1984 pa še Prešernovo nagrado za dosežke v arhitekturi. Med vidnejšimi stvaritvami v tem obdobju je še stavba Kulturnega doma Španski borci v ljubljanskih Mostah (1979–1981).

 

Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih se je Jugovec na Zavodu za spomeniško varstvo ukvarjal s sistematiko varovanja zgodovinskih in spomeniško zaščitenih objektov, pa tudi s posegi v staro substanco, in ob tem uveljavil svoj osebni modernistični pogled.  Med objekti, ki so nekaj posebnega in izrednega v Jugovčevem opusu, je zaščitna stavba arheoloških ostalin Gutenwertha v bližini Drame iz leta 1973, ki z drzno konstrukcijsko zasnovo poudarja lebdenje strehe nad terenom. Streha je arhetip, je horizontala in kot taka element, s katerim se Jugovec približuje naravi. Zaščitna stavba nad arheološkimi ostalinami Gutenwertha je po svoji čisti pojavni obliki neke vrste simbol in hkrati iniciacija zadnjega in hkrati najbolj kompleksnega obdobja njegovega ustvarjanja. Arhitektura je reducirana na svoje bistvo, da nosi in varuje, minimalistično drzna konstrukcija omogoča strehi, da konzolno lebdi nad travnato površino. Horizontala strehe se staplja s horizontalo dolenjske ravnine ob Krki. Streha na otoku je forma, ki napravi nevidno vidno, lahko pa jo razumemo kot ideogram zatočišča »strehe nad glavo«.